V prejšnjem članku Izgorelost ne nastane čez noč smo govorili o alostatični obremenitvi – ceni, ki jo telo in živčni sistem plačujeta zaradi dolgotrajnega prilagajanja stresu brez zadostne regeneracije. Omenili smo tudi, da sta v našem okolju delavnost in požrtvovalnost globoko zakoreninjeni vrednoti. Zaradi tega lahko opozorilne znake preobremenjenosti dolgo zanikamo, pretirano vztrajnost pa celo občudujemo in nagrajujemo.
Tokrat pa bomo pogledali, kako lahko na izgorelost vpliva delovno okolje. Ali delovno okolje našo delavnost, odgovornost in zavzetost podpira – ali pa jih postopoma spremeni v tveganje za izgorelost.
Duševne stiske, izgorelost in preobremenjenost so vse pogostejši del sodobnega življenja. K temu prispevajo hiter tempo dela, visoka pričakovanja ter zabrisane meje med zasebnim in poklicnim življenjem.
Naša misija je pomembne teme s področja zdravja približati na razumljiv in uporaben način. Naš partner iz zdravstvene mreže PRVA Zdravje, M Clinic, bo v seriji člankov predstavil teme mentalnega zdravja, psihoterapije in izgorelosti ter njihov vpliv na delovno okolje, podjetja in zaposlene.
Vloga organizacijske kulture, odnosov in psihoterapevtske podpore pri preprečevanju izgorelosti
Na delovnem mestu preživimo velik del dneva. Prevzemamo odgovornost, gradimo odnose in poskušamo izpolniti pričakovanja. Delo nam lahko daje občutek smisla, pripadnosti in osebne vrednosti. Kadar pa zahteve dalj časa presegajo naše zmožnosti in možnosti okrevanja, lahko isto okolje postane pomemben vir kronične obremenitve.
Organizacija namreč ni samo struktura, zapisana v organigramu. Je živ sistem odnosov, pričakovanj in nenapisanih pravil. Izgorelost zato lahko pogosto nastane tam, kjer se zahteve delovnega okolja srečajo z našimi notranjimi pritiski in načini, s katerimi smo se naučili odgovarjati na pričakovanja drugih.
Kultura podjetja in ujemanje vrednot
Da bi razumeli izgorelost v delovnem okolju je dobro, da najprej razumemo kulturo podjetja. Kulturo podjetja lahko najlažje razumemo kot nenapisana pravila, po katerih ljudje v organizaciji delujejo. Oblikujejo jo zgodovina podjetja, njegovo vodstvo, zaposleni in okolje, v katerem podjetje posluje.
Zanimivo je, da na kulturo podjetja pogosto vpliva že sama panoga v kateri podjetje deluje. Tako so npr. v finančni ali farmacevtski industriji zaradi velike odgovornosti in reguliranosti postopkov bolj poudarjene lastnosti kot so varnost, natančnost, zanesljivost in jasni postopki. V prodajnih in hitro rastočih podjetjih pa so pogosto v ospredju hitrost, prilagodljivost in doseganje rezultatov. V zdravstvu, šolstvu in socialnem varstvu je v ospredju predvsem skrb za druge.
Nobena od teh kultur sama po sebi ni dobra ali slaba. Organizaciji namreč pomaga odgovarjati na zahteve okolja.
Težave povezane z izgorelostjo se lahko pojavijo takrat, ko se vrednote zaposlenega dalj časa ne ujemajo z načinom delovanja organizacije. Če se dovolj ujemajo, lahko človek pri delu občuti pripadnost, varnost in smisel. Težje postane, kadar mora vedno znova ravnati v nasprotju s tistim, kar sam doživlja kot pravilno in pomembno.
Zaposleni želi na primer delo opraviti kakovostno, organizacija pa zaradi svoje naravnanosti od njega pričakuje predvsem hitrost. Zaposlenemu sta npr. lahko pomembna sodelovanje in pravičnost, vendar opaža, da delo ni enakomerno razporejeno. Ali pa želi opozoriti na težavo, vendar se v podjetju bolj cenita molk in prilagajanje. V poklicih, ki so namenjeni pomoči drugim, npr. zaposleni zaradi svojih vrednot želi ljudem na obravnavi nameniti dovolj časa, sistem pa od njega zahteva hitrost, izpolnjevanje norm in administrativnih zahtev.
Takšna notranja nasprotja človeka sčasoma izčrpavajo. Pojavijo se lahko razočaranje, jeza, nemoč in vprašanje, ali ima njegovo delo sploh še smisel. Če mora te občutke vedno znova odrivati, da bi ohranil podobo zavzetega in zanesljivega zaposlenega, se obremenitev še povečuje.
Izgorelost zato ni vedno samo posledica prevelike količine dela. Človeka lahko izčrpava tudi dolgotrajno prilagajanje okolju, v katerem ne more več delovati v skladu s svojimi vrednotami. Rešite kratek test in ugotovite ali se soočate z izgorelostjo.
Ko odnosi postanejo vir kronične obremenitve
Tudi zelo zahtevno delo lažje opravljamo, kadar se počutimo spoštovane, imamo podporo sodelavcev in lahko z vodjo odkrito spregovorimo o težavah. Kadar v odnosih ni dovolj zaupanja in varnosti, pa lahko že običajni delovni izzivi postanejo veliko bolj obremenjujoči.
V odnose na delovnem mestu ne vstopamo kot nepopisan list. S seboj prinašamo izkušnje iz družine in drugih pomembnih odnosov ter načine, s katerimi smo se nekoč naučili ohranjati občutek varnosti in sprejetosti.
Če se je nekdo že zgodaj naučil, da mora biti priden, ustrežljiv in uspešen, da bi bil sprejet, bo morda tudi pri delu težje zavrnil dodatne naloge. Če v njegovem okolju ni bilo varno pokazati jeze ali izraziti nestrinjanja, bo morda tudi ob nepravičnosti ostal tiho in svoje občutke potisnil na stran.
Odnos z vodjo lahko v nas prebudi podobne odzive, kot smo jih nekoč doživljali ob drugih pomembnih avtoritetah. Nekateri si zato močno prizadevajo za priznanje, težko sprejmejo kritiko ali vsako napako doživijo kot osebni neuspeh. Drugi se ob pretiranem nadzoru umaknejo in prenehajo izražati svoje mnenje.
Tudi vodje v odnose prinašajo svoje izkušnje in vzorce. Nekateri ob negotovosti povečajo nadzor, drugi se izogibajo konfliktom, tretji težko predajo odgovornost. Tako se lahko v ekipah utrdijo vloge tistega, ki vedno rešuje težave, tistega, ki prevzema večino odgovornosti, in tistega, ki se ob napetosti umakne.
Ker te dinamike pogosto potekajo nezavedno, jih je težko prepoznati. Vodja lahko molk zaposlenega razume kot znak, da obremenitev še zmore, njegovo pretirano prilagajanje kot zavzetost, umik in padec pobude pa kot nezainteresiranost.
Tako lahko organizacija povsem nehote podpira vedenja, ki zaposlenega postopoma vodijo v izčrpanost.
Kako dolgotrajna obremenitev vodi v izgorelost?
Kadar mora človek dalj časa delati pod pritiskom, odrivati svoje potrebe, skrivati nestrinjanje ali nenehno dokazovati svojo vrednost, lahko njegov živčni sistem to zaznava kot stanje trajne ogroženosti. Telo ostaja v povečani pripravljenosti tudi takrat, ko je delovni dan že končan.
Sprva nam takšna aktivacija pomaga zdržati več. Postanemo še bolj osredotočeni, odgovorni in storilni. Težje se ustavimo, misli na delo pa nas spremljajo tudi doma. Spanje postane prekinjeno, mišice ostajajo napete, telo pa ima vse manj priložnosti za pravo regeneracijo.
Pogosto se zgodi, da človek teh znakov niti ne prepozna kot opozorilo. Nasprotno, prepriča se, da mora samo še malo potrpeti, dokončati pomemben projekt ali zdržati do dopusta. Ko pride prost dan, pa se ne zna več zares umiriti. Telo je sicer utrujeno, živčni sistem pa še vedno deluje, kot da mora ostati pripravljen.
Če takšno stanje traja predolgo, začne organizem porabljati svoje rezerve. Pojavijo se utrujenost, razdražljivost, slabša koncentracija, težave s spanjem, telesna napetost ali bolečine ter občutek, da tudi počitek ne pomaga več. Človek pogosto še vedno poskuša delovati enako kot prej, vendar mora za isto delo vložiti vedno več napora.
Na neki točki organizem povečane pripravljenosti ne more več vzdrževati. Energija upade, pojavijo se umik, otopelost, izguba motivacije in občutek, da ne zmoremo več niti stvari, ki so bile nekoč samoumevne.
Izgorelost zato ni pomanjkanje volje ali znak osebne šibkosti. Je posledica dolgotrajnega prilagajanja organizma zahtevam brez dovolj varnosti, počitka in okrevanja.
Preprečevanje izgorelosti je skupna odgovornost
Vse odgovornosti za preprečevanje izgorelosti ne more prevzeti niti delodajalec niti posameznik.
Podjetje je odgovorno za realne zahteve, jasne prioritete, pravične odnose in varno delovno okolje. Posameznik pa lahko postopoma prepoznava svoje notranje pritiske, opozorilne znake ter načine, na katere se odziva na odgovornost, avtoriteto in konflikte.
To ne pomeni, da je zaposleni sam kriv, če izgori. Prav tako ne pomeni, da je za vsako izgorelost odgovorna samo organizacija. Pomembno je razumeti, kaj se dogaja na obeh straneh in kje je mogoče nekaj spremeniti.
Kaj lahko naredi zaposleni?
- Resno vzame opozorilne znake. Težave s spanjem, stalna utrujenost, razdražljivost, telesna napetost in izguba veselja do dela niso nekaj, kar bi moral samo pretrpeti.
- O preobremenjenosti spregovori konkretno. Pojasni lahko, katerih nalog je preveč, katere zahteve si nasprotujejo ter pri čem potrebuje jasnejše prioritete ali pomoč.
- Preveri svoja pričakovanja do sebe. Ali mora biti res vse opravljeno brez napake? Ali mora vedno odgovoriti takoj? Ali težko zavrne dodatno nalogo, ker ne želi razočarati drugih?
- Pravočasno poišče podporo. Pogovor z bližnjimi, vodjo ali psihoterapevtom je smiseln že ob prvih znakih dolgotrajne preobremenjenosti, ne šele takrat, ko telo in živčni sistem ne zmoreta več.
- Prenesite si brezplačno brošuro
Kaj lahko naredi podjetje?
- Postavi realne prioritete. Ko vodstvo doda nove naloge, mora jasno določiti tudi, kaj lahko počaka oziroma česa zaposleni ne bodo več opravljali.
- V postopke zaposlovanja uvede vprašalnike za ujemanje zaposlenega s kulturo podjetja (t.i. Culture fit).
- Poskrbi za jasno in pravočasno komunikacijo. Negotovost, nasprotujoča si navodila in stalno spreminjanje pričakovanj ustvarjajo dodatno, pogosto nevidno obremenitev.
- Ustvarja varne odnose. Zaposleni in vodje morajo imeti možnost spregovoriti o preobremenjenosti, napakah in nepravičnosti, ne da bi se bali, da bodo označeni kot nesposobni, šibki ali nezavzeti.
- Omogoči preventivno strokovno pomoč. Vodstvo in kadrovska služba lahko zaposlenim ter vodjem omogočita pravočasno in zaupno psihoterapevtsko podporo, še preden se razvijejo resnejše posledice dolgotrajne preobremenjenosti.
Kaj opažam kot psihoterapevtka:
V terapevtski praksi pogosto opažam, da med prvimi ne izgorijo zaposleni, ki jim za delo ni mar, temveč prav najbolj odgovorni, zavzeti in zanesljivi ljudje. Ker težko razočarajo druge, dolgo prevzemajo dodatne naloge in preslišijo lastne meje.
Posebej izpostavljeni so tudi vodje kakor tudi kadrovski strokovnjaki, ki so pogosto ujeti med zahteve organizacije in pričakovanja zaposlenih, sami pa nimajo vedno varnega prostora, v katerem bi lahko spregovorili o svojih obremenitvah.
Kako lahko pomaga psihoterapija?
Psihoterapija lahko zaposlenemu pomaga razumeti, zakaj prevzema preveč odgovornosti, težko postavlja meje ali svojo vrednost povezuje z dosežki. Pomaga mu lahko tudi prepoznati telesne in čustvene znake preobremenjenosti, še preden postanejo tako močni, da jih ne more več preslišati.
Vodji lahko ponudi varen prostor za raziskovanje lastnega odzivanja na pritisk, potrebe po nadzoru, težav pri predajanju odgovornosti ali izogibanja zahtevnim pogovorom.
Psihoterapija ni namenjena temu, da bi človeku pomagala zdržati še več v nespremenjenih in škodljivih okoliščinah. Je zaupen prostor, v katerem lahko bolje razume svoje odzive, izrazi tisto, kar je dolgo odrival, ter poišče bolj zdrav odnos do sebe, dela in drugih.
Zdravo delovno okolje se začne pri zdravju ljudi
Izgorelost ni neizogiben davek za uspeh. Je opozorilni znak, da je potrebna sprememba.
Zaposleni tako lahko prepozna svoje meje, o njih spregovori in poišče pomoč, ne more pa sam odpraviti nejasnih pričakovanj, nepravične razporeditve dela ali škodljive komunikacije. Podjetje lahko izboljša delovne pogoje in odnose, ne more pa namesto posameznika prepoznati njegovih notranjih pritiskov.
Pravočasna psihoterapevtska podpora je zato lahko pomemben del skrbi za dolgoročno zdravje zaposlenih in stabilnost organizacije.
V M Clinic, eni izmed 200+ zdravstvenih ustanov v mreži PRVA Zdravje, vam pomagajo razumeti, kaj se dogaja z vašim telesom in živčnim sistemom, ter skupaj z vami poiščejo pot do ponovne energije, ravnovesja in dobrega počutja. Na voljo so vam brezplačni posveti, kjer lahko preverite, kakšna podpora bi bila za vas najprimernejša.
